Skip to main content

Naj takoj povem, da je ta naslov zavajajoč. Manu Chao seveda ni srečala celotna skupina, ampak samo jaz, Tomi. Zavajanje v naslovu sem si dovolil zato, ker sem po tihem nekako upal, da bom glasbeni legendi pripovedoval o bendu v katerem pojem. Moja fantazija je seveda predpostavljala, da bi me on spraševal o tem, ne pa da bi mu jaz nakladal po svoji volji … seveda!

No, zdaj ko smo to razčistili, lahko začnem z zgodbo. Ne bom se pretvarjal, da imam kaj posebej zanimivega za povedati o Manu Chao ali interakciji z njim … najbolj zanimiv del zgodbe se nanaša bolj na moja pričakovanja in razočaranja.

Leta 2015 sem v restavraciji Capra opravljal funkcijo marketinške deklice za vse. In v izjemno nespodbudnem delovnem okolju v katerem je vodilo bilo »naredi nekaj revolucionarnega, česar svet še ni videl, s skoraj ničnim budžetom, ampak ne bodi preveč ustvarjalen« sem v obupu, da bi osmislil svoje delo in nekako ustvaril nekaj zanimivega, s pomočjo vez od vez uspel urediti, da bo skromna zvezda Manu Chao prespala v hotelu nad našo restavracijo. Veliko sem se trudil, da se to zgodi, a danes se sprašujem kje za vraga bi sicer njegov manager rezerviral prenočišče, namesto v Hotelu, ki se nahaja dobesedno streljaj stran od prizorišča koncerta in je hkrati največji hotel v Kopru – (v tistem času) ne najbolj ugleden, ne najbolj nobel – ampak definitivno največji in najbližji. So bile moje muke zastonj? Kakorkoli …

Manu Chao končno Prispe v Koper

Kakorkoli. Prišel je ta veseli dan, ko naj bi popoldne Manu in ekipa prispeli v naše mestece. Jaz sem se super pripravil! Oblekel sem se (za svoja merila) kurirano, a ne preveč – Manu je, konec koncev, preprosta zvezda. Poskrbel sem, da so bili v kuhinji v pripravljenosti za pripravo fantastičnih obrokov – a ne preveč direktno fantastičnih – ne bi želeli, da preprostega zvezdnika odvrnejo preveliki luksuzi. Tri krat sem preveril, da so sobe rezervirane in pripravljene, da je voziček za kovčke prost, oborožil sem se z zrcalno refleksnim fotoaparatom in telefonom.

In potem je bilo na vrsti čakanje. Jaz seveda nisem imel direktnega stika s komerkoli od organizacije ali skupine in vse, kar sem lahko storil je bilo to, da sem čakal. Čakanje sem pričel ob 8 zjutraj – ko se je tako in tako pričel moj »šiht« – in se kar ni hotelo končati še po uri, ko sem običajno zaključeval in še ure potem, in v noč. Ko so Manu Chao in kompanija končno prišli je bila ura nekje okoli enajste ponoči. Kljub temu, da sem bil na svojem postajališču že kakih 15 ur, sem si nadel svež obraz in z nasmehom stal ob majhnem kombiju iz katerega so se usuli utrujeni ljudje, ki mi niso uspeli vrniti enako intenzivnega nasmeha. Hm, mogoče so bili bolj utrujeni, kot jaz.

Kar sami so si nesli inštrumente in torbe, ni izgledalo, da bi kdo pričakoval, da bo v pripravljenosti vojska valejev. Menažerko ali, ne vem kaj je bila, sem nagovoril, ji izrekel dobrodošlico ji navdušeno povedal, da je sve pripravljeno, da lahko začnemo s postrežbo super večerje … pa me je kar prekinila in mi rekla, da ni treba, da so bili lačni in so se ustavili na bencinski črpalki in si nabavili čipse in nekaj drugih neumnosti.

In tako klavrno se je končalo moje 15 urno čakanje in vse priprave. Počutil sem se malo, kot Stan v Eminemovem videospotu pesmi Stan: »We waited in the blisterin’ cold for you, for four hours, and you just said, “no”.« Manu-ja se tistega večera sploh ne spomnim, tako zelo nemarkantno je bilo najino snidenje. Manu in band so šli spat, jaz pa končno domov … spat.

Na dan koncerta

Iskreno povedano, že nekaj let je minilo in ne spomnim se natančno kronologije vsega skupaj. Se pa spomnim nekaj ključnih momentov.

Manu Chao & Tomi Toth Toxine.si

Manu Chao ni zvezda!

To je nekako velo iz njegovega obnašanja in iz obnašanja njegove menadžerke ali karkoli je že bila tale ženska, ki je potovala z njimi in urejala stvari. Takoj, ko je lahko nam je povedala, da ne bo nobenih intervjujev in da se ne bomo fotografirali s fotoaparatom, ker »that’s too professional« in da lahko samo s telefonom. S telefonom smo tudi naredili tole »legendarno« fotko, ki se pojavlja na Toxine kanalih od 2015. dalje. Nisem si upal narediti kake druge (to be fair: mislim, da je fotko stisnil Andraž Gombač)

Razen tega, da sem se z Manujem fotografiral in nekaj spregovoril, se prav dosti ne spomnim tega dne, ko se je pripravljal koncert. Vem, da mi je rekel, da se potem vidimo po koncertu. Jaz sem mu rekel, da ja, seveda, ampak v resnici nisem kaj dosti resno jemal te pobude, verjetno, ker sem bil še pod vplivom občutkov, iz prejšnjega dne, ko so se velika anticipacija, natančne priprave, zamude in veliko čakanja, končali v pozdravu in razočaranju (Stan).

Manu Chao, koncert v Kopru ni bil kratek

Predskupina je bila tako podobna glasbi, ki sem jo pričakoval od zasedbe Manu Chao, da sem prvih nekaj trenutkov ugotavljal če je to že to, in če sem mogoče zamudi začetek? Igrali so dolgo in neutrudno. Ko je na odel le prišel Manu Chao sem bil že fejst utrujen in moram priznat, da mi je ta njegova tehno varianta veliko manj po godu, kot »Bienvenida a Tijuana, Bienvenida, mi amor. Con el coyote, no hay aduana. De noche a la mañana«. Po kaki uri in pol sem še komaj stal … odločil sem se, da grem domov, sploh nisem pomislil, da bi jemal resno Manujevo pobudo in čakal zaključek v upanju na druženje.

Manu Chao v Kopru the day after razočaranje

Drug dan sem jaz bil seveda pripravljen, da gostom postrežemo z vsem, kar bi želeli, čeprav sem pričakoval, da ne bodo iskali veliko. Manu je prišel na kosilo. Pridružila sta se nam eminence Primorskih novic Maja Pertič Gombač in Andraž Gombač in nekaj slehernikov. Spominjam se, da je bila restavracija nenavadno prazna. To je bil dan, ko je ob 12 uri dopoldne lahko sleherni Koprčan vkorakal v restavracijo in se opremil s super ugodbo, ki bi jo povedal svojim vnukom vsakič, ko bi na radio Koper vrteli »king of the bongo, king of the bongo …«.

Manu me je vprašal kje sem bil po koncertu? Presenečen, da se sploh spomni, da sploh upošteva, sem nerodno skvačkal nek odgovor. Maja Pertič Gombač me je tudi vprašala zakaj nisem prišel in povedala, da so po koncertu od nekod izvlekli zaboje piv in, da se je razvnelo veliko dolgih in kratkih intenzivnih debat, da je Manu bil zelo zainteresiran za lokalno problematiko, da ga je zanimalo veliko stvari, da je veliko spraševal in poslušal in delil. V tistem trenutku sem z vso močjo razumel kako zelo sem zaJ! Jaz, ki sem vedno vztrajal do konca, ki sem vedno spil liter več, kot drugi, ki sem vedno zadnji odložil orodje … sem tokrat, ko bi se lahko sproščeno družil z Manu chao, bil kao utrujen. Ahhh.

Vsebina na Manujevem krožniku z mešanim mesom v omaki je bila že zdavnaj povsem hladna, toliko nam je imel povedati o kraju od koder prihaja, o borbi malega človeka itn. Čeprav sta Manu in menadžerka eksplicitnop povedala, da ne bo dajal intervjujev se Andraž Gombač ni nič držal nazaj. Ja, sej, lahko rečemo, da je bil to le sproščen pogovor ob hladnem obroku … ampak dobro se spomnim, ko je andraž izstrelil eno takih vprašanj zaradi, katerih sem si sami pri sebi mislil in skoraj  skozi sobe zašepetal »no interviews, remember?!« 😀 in sicer: »On the projection screen you had an image of Bush… Why not Obama??«. Manu je odgovoril, da je to pač stari slajdšov, ki ga je sam naredil in pač … ni ažuren in koga briga, ali nekaj takega (tega zadnjega dela ni bilo točno v odgovoru, ampak tak občutek je dal).

Toxine - Prvi album; Ever Wordless

No in tako smo končali naše druženje … Toxine JE spoznala Manu Chao kolikor ga je lahko (skozi mene), tega, če pa je Manu Chao spoznal Toxine, verjetno ne bomo nikoli izvedeli… kdo ve kje je zdaj tisti CD Ever wordless, ki ga je dobil v dar?

⬅️

Leave a Reply